Klekljanje čipk v Sloveniji je vpisano na UNESCO‑v Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine, in to z razlogom. Idrijske nitke v pridihu sivke in lesa prstov rišejo zrak v vzorce, ki jih svetloba razkrije šele na belem prtu. Vztrajni ritem klekljev pomirja, a zahteva koncentracijo, ki zmore odpraviti napake brez trganja zgodbe. Vsaka roža, list in mrežica nosi nevidno uro truda.
Na ravninah Furlanije lončarji gnetejo glino, mehko kot jutranja megla nad vinogradi. Barve zemlje se mešajo v engobe, ki v peči oživijo v odtenkih rje, medu in pepela. Oblika skodelice sledi dlani, ne vitrini, saj je namenjena čaju, kruhu, pokrovu juhe. Vsaka peč ima svoj značaj, zato mojstri vodijo dialog z ognjem, ne ukazujejo mu.
V Trenti Jure brusi nože na kamnu, ki ga je našel nad tolmunom. Pravi, da jutranja megla pokaže, ali je rezilo res napeto, ker po robu potuje kot dim po peči. Njegove ročaje iz ruševine prepoznaš po vonju smole, ki se prebudi na dlani. Kupcem pripoveduje o skrbi: ostrenje je dialog, ne kazen, in nož živi toliko, kolikor ga razumeš.
Marina je preživela toliko burj, da zna iz glasu vetra ugotoviti, kateri vozel bo zdržal noč. V svoj mali atelje nosi stare mreže, jih popravlja in uči mlade prstne navade, ki prihranijo kožo in čas. Pravi, da je vrv poštena: pokaže, kje si bil prehiter. Ko se mreža vrne na čoln, je tkanina postala zgodovina kraja in ljudi, ki so čakali ulov.
V karnijski kuhinji Nonna Caterina barva volno z luščinami čebule in listjem oreha. V loncu na počasnem ognju se prepletata vonj kosila in volne, kar uči potrpežljivosti. Ko prede, pripoveduje o zimah, ko je edina zabava bil klepet ob kolesu. Njene nogavice ne iščejo modnih pist, temveč stopala, ki poznajo mraz, hojo in veselje povratka domov.






All Rights Reserved.